dr. Anton Gosar, zaslužni profesor

(PO)BEG IZ RAJA

Pogled na COVID 19 iz ladijske kabine.

Pandemija. Sem “rizična populacija”. Tako me zadnjih nekaj dni poudarjeno naslavljajo. V ta demografsko-zdravstveno-medicinski predalček me uvrščajo ne zaradi mojih 65+ let, temveč zaradi realne možnosti, da - ob vnosu korona virusa COVID 19 v (ostarelo) telo - to bolezen ne bi prebolel. 

Enkrat na leto si “privoščim” kaj eksotičnega. Denimo: KRIŽARJENJE. Hedonist? Morda … a, potovanja so mi v krvi. Povsem se sprostim, če ob/nad/pod menoj (s)teče/se odvrti pokrajina/planet. Kot geografa - vizualca me že od nekdaj mika ponoviti poti, ki so jih pred 500plus/minus leti začrtali znameniti morjeplovci, raziskovalci in konkvistadorji: Kolumb, Da Gama, Cabral, Cortez, Balboa, Pizzaro, Magelan, Cook, Tasman, Darwin, Humboldt, … Nekaj ponovitev teh smeri je že za menoj. Letošnji načrt je bil: ponovitev (dela) smeri, ki  jo je začrtal morjeplovec James-a Cook med leti 1768 in 1771. Moja pomorska odkritja bi naj bila izpeljana v obratni smeri njegove: Nova Zelandija - Melanezija - Mikronezija - Polinezija - ZDA. Torej: enomesečno prečkanje Tihega oceana od zahoda proti vzhodu - z 12. postanki na tamkajšnjih otokih. Potovanje sem izbral iz kataloga ladjarja Holland America in zaprosil turistično podjetje Pozejdon, da mi nameni skromno ladijsko kabino na MS Maasdam. /Da, krščena je kot sir v Mercatorju, a lukenj na njej (še) ni videti, čeprav je bila v Tržiču (Monfalcone) splovljena že “davnega” 1993./ (https://www.cruisemapper.com/ships/ms-Maasdam-670). 

Agenciji se je zdela načrtovana pot ladje zanimiva in jo je, v delu, promovorila kot lastno ponudbo (“Dragulji Južnega Pacifika in Nova Zelandija”). V nekaj tednih je dva ducata poznavalcev odličnih produktov podjetja vplačalo akontacijo in s tem zavezalo agencijo, da “zaseže” sedeže na letalih družbe Qatar na relaciji Zagreb - Auckland. Sam sem si omislil letalsko povezavo drugače. Izpeljati sem jo želel v odhodu in povratku preko zahodne hemisfere. In to ob unovčenju dobrih 100.000 milj, pridobljenih na podlagi preteklih letalskih prevozov. Iz Benetk preko Pariza, Los Angelesa in Sydneya sem v dveh dneh, pravzaprav treh - zaradi datumske meje, prispel na izhodiščno točko. O influenci, ki je v februarju kosila življenja na relativno omejenem območju Kitajske, nihče ni resno razmišljal. Skrbele so nas le ošpice, ki so zajele nekatere pacifiške državice in katerih odgovorni so ladijskim potnikom prepovedovali izkrcanje v njihovih pristaniščih. Nekateri sopotniki iz štajerskega konca so se dali cepiti.

Glede na naravo medija, ki bo objavil ta zapis, moram uvodoma dodati nekaj empiričnih parametrov moje poti in se nazadnje, zaradi upravičene trendovske angažiranosti večine bralcev, posuti z pepelom. Izhodišče poti, Auckland, se nahaja 160 poldnevnikov vzhodno in 83 vzporednikov južno od Ljubljane. Zdi se mi, da lahko upravičeno zapišem, da je glavno mesto Nove Zelandije “na drugem koncu sveta”. Merjenje časa na Novi Zelandiji prehiteva ljubljansko za 12 ur, v Francoski Polineziji pa  čas za 11 ur zaostaja za srednjeevropskim. Seštevek kilometrin je moji predvideni varianti namenil 45.851 km, nazadnje se je izkazalo, da sem preživel v zraku in na morju celih 49.903 kilometre. Greta z menoj za gotovo ne bi bila zadovoljna, pa tudi “naša” Petra Matos ne! Na podlagi izračunov, ki jih ponuja Air France, sem samo jaz na tej poti obremenil naš planet s 3.5 tonami toplogrednih plinov, celotna skupina pa s 93.170 kg CO2. Morda bi se moral že v Santa Monici (v Los Angelesu sem imel pol dneva “prosto”) zamisliti ob mnenju distributerke avtobusnih prevozov, ki mi je, v diskusiji o globalnem segrevanju in COVID 19, dejala: “we have screwed-up our planet and now we have to fix it somehow”. 

Turistično potovanje oziroma križarjenje je v prvih dneh marca 2020 potekalo skladno s programom. Stvari so se začele zapletati pred prihodom na Fidži. Kapitan ladje, 65-letni Nizozemec Peter van Maurik  (klicali so ga PJ), ki je bil s soprogo, lepo Molučanko, na svoji zadnji plovbi, nas je na prvi slavnostni večerji seznanil z dejstvom, da predvidenega postanka v državici Niue (Alofa) ne bo. Bojda se je, ob zadnjem neurju, podrl pomol za pristanek ladijskih čolničkov - tenderjev, obenem pa naj bi pred kratkim poginil tudi pes, ki je bil v službi carinske uprave (strogi zakoni za vnos hrane iz ladij veljajo v vseh pristaniščih Pacifika). Program na vseh treh otokih Fidžija (Suva, Savu Savu in Dravuni) je potekal kot predvideno. Morda bi morali že takrat razumeti namig glasbene skupine The Fijians, ki nas je na pomolu glavnega mesta v reggae ritmih pozdravila, odpela nekaj “domačih”, a tudi - ob izkrcanju naše skupine - zapela pesem “If Tomorrow Never Comes”.  Na poti proti Tongi nas je namreč dohitela vest, da je kralj Tonge ʻAhoʻeitu Tupou VI prepovedal vstop v ozemeljske vode države vsem “križarkam” za 30 dni. Takrat se je že “odpletala” COVID 19 zgodba z ladjo Diamond Princess v Yokohami (s 6. Slovenci), pričela se je drama ladje “Grand Princess” před San Franciscom in nadaljevalo se je brezciljno križarjenje MSC “Meraviglia” v Zahodnih Karibih na kateri je bila tudi desetina potnikov agencije s katero smo potovali sami. Z grenkim nasmeškom smo sprejeli vest, da treh pristanišč, ki so predvidene v programu ne bomo obiskali. Kapetan je poskušal dvigniti moralo s stavkom … “you will see some islands in the distance, but you will definitely see a lot of sea”. Mislim, da mu s tem “joke-om” ni ravno uspelo razvedriti 1259 potnikov na ladji. Kot geograf sem pričakoval, da med Melanezijo in Polinezijo ni kopnega, a me je realnost, skladno z napovedjo kapitana, podučila o nasprotnem. Pacifik se je v teh štirih dneh predstavil s stotinami neobljudenih in neimenovanih otokov.

Po štirih dneh plovbe in prečenju datumske meje (pridobil certifikat in kupil ustrezno majico!) smo se izkrcali na Cookovih otokih - pravzaprav na največjem otoku države - Rarotongi. Za razumevanje poteka burnega dogajanja v naslednjih dneh je potrebno omeniti, da gre za suvereno, demokratično državico 15 otokov, ki je v “svobodni povezavi” z Novo Zelandijo. Ob povratku na ladjo - s kopanja in sončenja na tropskem, rajskem Muri Beach-u, nas je dohitela novica, da je Francoska Polinezija (predvideni postanki Bora Bora, Morea in Papeete/Tahiti)  zaprla svoje ozemeljske vode do konca junija. Potek nadaljnega potovanja je postal nenadoma povsem nedorečen in odvisen od odločitev ladjarja v Seattle-u in oblasti na Cookovih otokih. V pričakovanju navodil se je kapetan odločil, da bo ostal v trenutnih ozemeljskih vodah  (- posredno novozelandskih). Ladja je vso noč krožila okrog Rarotonge. Jutro je prineslo odločitev: potnikom, ki so se nameravali izkrcati na Tahitiju se omogoča, da se v naslednjih dveh dneh izkrcajo na Rarotongi, ali pa da z ladjo nadaljujejo (še) sedemdnevno križarjenje (brez pristajanja) do ameriškega Hila na Havajih. V vsakem primeru jim/nam bi bil ladjar pripravljen povrniti del stroškov. Takrat se je med potniki že razvedelo o izrednih razmerah v ZDA in Sloveniji. Pot v Ameriko in od tam v Ljubljano (beneško letališče so zaprli, kmalu za tem tudi ljubljansko) bi lahko bila zame “nedokončana zgodba”. Obtičal bi (lahko) na Havajih ali kje na kontinentu, saj so bile letalske povezave z Evropo negotove.  Odločil sem se, da se pridružim odločitvam, kakršnekoli že bodo, vodstva turistične skupine agencije Pozejdon. Ob sprejeti odločitvi me je še nekaj časa grizla vest, posebno še, ko mi je sin po SMS-u hudomušno zapisal “naj zakupim hišico ob Muri Beach-u, kjer se mi bosta z materjo pridružila”. Glede na doslej znane karakteristike namreč vemo, da se delovanje korona virusa upočasni ob višjih zunanjih temperaturah zraka (nad 26 stopinj Celzija) in relativno visoki vlažnosti (nad 90%). In taki, tropski vremenski pogoni so na Rarotongi.

Morda je dejstvo, da sodim trenutno v “rizično skupino” privedlo do omenjene osebnostne odločitve. V desetletjih poprej bi morda pristal na nedorečeno avanturo, ki bi se obetala. A tokrat tudi izkrcanja iz ladij v pristaniščih ZDA ladjar ni mogel zagotoviti (takrat je pred San Diegom obtičala že naslednja “križarka”). Morda se je v podzavesti oglašala Avsenikova: “… ne išči sreče drugod kot le doma”. (Melanholija starostnikov je znana!). Odločitve Matjaža Tomaniča, direktorja agencije in mojega študenta iz Turistice v Portorožu in Andreja Klemenaka, vodiča in študenta geografije izpred 20. let, ko sem tudi sam še gulil stole oddelka, so bile preudarne in  - predvsem(!)  - uresničljive. Padla je odločitev, da se izkrcamo, preživimo tri dni na tem rajskem otoku, na Rarotongi, in se nato “vtirimo” v program, ki je bil predviden za štajersko skupino: New Zealand Airlines iz Rarotonge v Auckland in Qatar Airlines na relaciji Auckland - Doha - Zagreb. Zagotovo sem se za preklic moje individualno začrtane  smeri povratka odločil tudi zaradi odlično in inovativno vodene štajerske skupine. Poleg njunega utečenega delovanja (ogled muzejev domorodnih kultur; panoramski razgledi; prijazni, celo prijateljski odnosi z udeleženci) sta ob vsaki priložnosti dala vodenju nekaj, kar je prišlo iz njunega srca in/ali iz vedenja/poznavanja okolja: na ladji sta dnevno razdeljevala programska izhodišča za naslednji dan (z dodatkom splošnih informacij o geografskih in zgodovinskih posebnostih regije), prevajala sta ponudbo večernega menuja, v času dnevne plovbe sta organizirala predavanja, znala sta ubrano, ob primernem času in namenom ustrezno zapeti (in tudi zaigrati na orgle v anglikanski cerkvi), ohranjala sta oseben stik s vsakomer v skupini. Izstopajoče, netradicionalne programske točke so med drugim bile tudi: obisk pri hrvaškem vinarju iz Starigrada na Hvaru, kuhanje “kave” na Fidžiju in tamkajšnje kopanje pod slapom, obisk osnovne šole in v tropskih pogojih vzpon na enega od vrhov tamkajšnjih otokov, organizacija staroselskega kulturnega večera (in večerje)….

Presenečen, nisem niti na veliko spraševal kako je Matjažu in Andreju uspelo pridobiti zame sedeže na letalih, ki so bili prepolni Evropejcev in, ki so vsi hiteli k svojim koreninam. Le čudil sem se, da jima je z lahkoto uspelo stopiti tudi v stik s slovenskim veleposlaništvom v Zagrebu, ki je zagotovilo transfer do hrvaško-slovenske meje. Ta je bila 18. marca 2020 že skoraj hermetično zaprta, zagrebško letališče pa tik pred tem, da se zapre. 

Pandemija. Ta zapis zaključujem tretji dan po povratku iz “južnih morij” in rajskih otokov, ko v logaški karanteni čakam na eventualno napoved influence COVID 19. Za “rizično skupino” velja, da se pri  korona virusu prvi znaki suhega kašlja pojavljajo po petih ali šestih dneh. Trenutno torej ne vem ali sem ali nisem (o)kužen. Ne vem, ali bom kot “rizična skupina” pristal na “prepihavanju” v bolnici ali ne. Ostaja pa dejstvo, da je za menoj pester mesec doživetij, ki mu ne gre oporekati množice novih spoznanj, radikalnih rešitev in tovarištva, ki so se spletla med pozejdonovim vodstvom, veselimi Štajerci in “profesorjem”. Povsem nenačrtovano sem obkrožil planet. Bil sem potnik na trenutno najdaljšem komercialnem poletu. Užil sem večetičnost in umirjenost življenja v deželi dolgega belega oblaka - Aotearoi. Pozdraviti znam v nekaterih jezikih južnih morij - recimo: bula, bula  (Fidži), kia ora (Nova Zelandija) in kia orana (Cookovi otoki). V “težavnih razmerah” sem uspel osvojiti 142 metrov visoki vrh otoka Dravuni. Panoramo rajskih plaž in podobe avtentičnih oblačil, obrazov in tropskih rastlin sem uspel fotografsko dokumentirati (https://photos.google.com/photo/AF1QipPOVtclN3aoFqCOAzbAebB0uURPMBEQmGTGrlJA). Nikoli v življenju nisem pojedel toliko morskih rakcev kot v teh 14 dneh na MS Maasdamu. A, večina rajskih otokov, predvidenih v programu potovanja, je žal ostala neznanka. Seveda z izjemo rajskih otokov Fidžija in Cookovih otokov (Rarotonge). Še bo treba iti na Južna morja!

“Kia Korona”.

dr. Anton Gosar, zaslužni profesor

PS: Iz pravno-formalnega gledišča je bilo opisano turistično potovanje polomija. Udejaniti ni bilo mogoče niti polovico predvidenega programa. Ne gre kriviti turistično agencijo ali/in vodstvo potovanja. Prav nasprotno! Za izpeljavo dela programa v času svetovne kuge 21. stoletja - korona virusa sta predvsem oba odgovorna vložila nadčloveške napore, da sta nam predstavila paradiž tihomorskih otokov, njihovih prebivalcev, zgodovine in klime ter nas varno pripeljala v zavetja naših slovenskih domov. Lahko bi se zgodilo tudi drugače. Slabše.